Strani

četrtek, 14. september 2017

September - nov začetek

Saj me je precej sram, da 4 mesece bloga niti pogledala nisem. Pa tako sem uživala, ko sem pisala o mojih pohajkovanjih v naravi in sončnih žarkih.

In zdaj je tukaj september, moj najljubši mesec (pa ne zato ker je v septembru moj rojstni dan). Čas, ko se poletje še ni končalo, in čas, ko zrak že diši po jeseni. Jutra in večeri so hladni, dnevi  ravno prav topli. Dnevi so krajši, sončna svetloba je mehka in prijetna, sence postanejo daljše. Narava se odene v toplejše barve, listi počasi rumenijo, čas je za pobiranje pridelkov....


Topli spomini

Vonj po ciklamah, ko se sprehajam po gozdu, v meni vedno prebudi spomine na otroštvo, ki sem ga preživljala v hiši moje tete. Ta je stala tik ob gozdu, v katerem so bila tla prekrita z drobnimi roza-vijoličastimi cvetovi, prijeten vonj pa je veter prinašal skozi odprta okna v kuhinjo.

Ciklama (Cyclamen purpurascens)
Vonj jeseni v meni ne prebudi le lepih spominov; opomni me, da je čas, da se umirim, razmislim in začnem znova.

Nov začetek 

Ne vem zakaj, a september že od nekdaj zame predstavlja nov začetek (tudi novo šolsko leto se po dolgih poletnih počitnicah začne 1. septembra). Bolj kot januar je september tisti, ko si postavljam nove cilje in delam načrte.

Rada bi nadaljevala s tem blogom, ki sem ga opustila še pred poletjem. Na tem mestu bi rada zbirala vtise, opažanja in spomine iz narave, ki me vedno znova navdušuje, pomirja in polni z energijo. Lovila in delila sončne žarke, tiste drobne radosti, ki jih zaradi preobilice dela in hitrega tempa življenja tako radi spregledamo.






ponedeljek, 08. maj 2017

7. maj

Trava na pašnikih je že precej visoka in pisana raznobarvnih cvetlic. Skriti med visoko travo so prepevali murni.

Travniška kadulja (Salvia pratensis)

Razprostrta zvončica (Campanula patula)

Vrednikov jetičnik (Veronica chamaedrys)

Rjavo rdeča krvomočnica (Geranium phaeum)

Travniška kozja brada (Tragopogon pratensis)

Ivanjščica (Leucanthemum ircutianum)

Kukavičja lučca (Lychnis flos-cuculi)

Spominčica (Myosotis sylvatica)


Na Ižekovih in Pavlijevih pašnikih še ni bilo krav, višje s pašnikov, skritih za gozdom, skozi katerega sem hodila (verjetno pri Purkatu ali Oblaku), pa se je že slišalo njihovo mukanje, ki ga je spremljalo blejanje ovac.




Pod Ižekom je v zraku poplesavala postovka, razdaljo med hlevom in hišo pa so preletavale kmečke lastovke. Iz krošenj dreves se je razlegalo veselo žvrgolenje. Ker je bil sprehod namenjen nabiranju kondicije, nisem imela časa, da bi se ustavila in jih pozorna opazovala, po petju pa jih žal ne razlikujem.

Nazaj grede sem ob robu gozda našla še

Bela mrtva kopriva (Lamium album)

Gozdna jagoda

Navadni zimzelen (Vinca minor)

Dvoletni dimek (Crepis biennis)

Rdeči slizek (Silene dioica)


Pisani zebrat ???

Kimasta lepnica (Silene nutans)

Zlatica (Ranunculus)

Navadni hren (Armoracia rusticana)



Srečen se sam sebi zdim, ko ležem v travo.
Le s priprtimi očmi zrem v daljavo.
Čutim veter v laseh, nežno me boža,
in med prsti znajde se majhna roža.

(Spomin na maj, Adi Smolar)



ponedeljek, 01. maj 2017

Po obmejni panoramski poti (Sudalpenweg 03)

Pomotoma sem izbrisala objavo o obmejni panoramski poti od Kapunarja do Sv. Pankracija in zdaj se trudim, da bi jo "rekonstruirala" (pa tako všeč mi je bila).

Obmejna panoramska pot poteka po meji med Slovenijo in Avstrijo in je del 465 km dolge pohodne poti Sudalpenweg 03, ki se začne na tromeji med Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko (Bad Radkersburg) in konča v Italiji v kraju Sillian. Panoramska pot potek v obratni smeri, začne se v kraju Soboth in konča v kraju Bad Radkersburg. Dolga je 123 km, na njej pa prehodimo okrog 3000 višinskih metrov, razdeljena pa je v 6 dnevnih etap.

Z možem sva tokrat prehodila del te poti, in sicer od Kapunarja do cerkve Sv. Pankracija. Pot je prijetna, vmes nudi razglede na Avstrijo in Slovenijo, če pa jo za krajši čas zapustimo, si lahko ogledamo tudi nekaj znamenitosti. Na najini današnji poti sta to cerkev Sv. Urbana in cerkev Sv. Pankracija.

Pot je dobro označena in od Kapunarja naprej sprva poteka skozi gozd. Po dobrih 20 minutah pridete do razpotja - desno vodi pot navzdol do cerkve Sv. Urbana (5-10 minut hoje), naravnost pa naprej po panoramski poti do cerkve sv. Pankracija. Preko travnika mimo domačije Hubenlenz spet pridete na prijetno gozdno pot. Pri domačiji zavijete desno čez travnik in ponovno v gozd. Po skupaj 1 uri zmerne hoje ste pri cerkvi sv. Pankracija.





Cerkev sv. Pankracija stoji na nadmorski višini 900 m. Na avstrijski strani se govori, da je bila na tem mestu rimska postojanka in pogansko svetišče. Kapelico sv. Pankraciju naj bi na tem mestu postavili že kapucini. Cerkev je bila zgrajena že pred letom 1490, leta 1532 pa so jo Turki požgali. Pankracij je kot eden od ledenih svetnikov priprošnjik za mlade rastline in cvetje zato so se mu kmetje iz avstrijske strani, predvsem pridelovalci grozdja in vina (Schilcher), priprošali za lepo vreme. Sv. Pankracij je tako postal zaščitnik tega vina. Leta 1866 je del zvonika uničila strela. Cerkev so leta 1882 delno pozidali, leta 1898 pa je bil blagoslovljen temeljni kamen za novo cerkev, ki je bila zgrajena in blagoslovljena 6.9.1910. Zanimivo je, da je po prvi svetovni vojni, ko so potegnili mejo med Avstrijo in tedanjo kraljevino SHS, meja potekala kar skozi cerkev, po katarski meji med kmetoma Korank in Bučnik. Leta 1935 je bil urejen razgledni stolp, ki so ga pomagali zgraditi kar obiskovalci, saj so bili naprošeni k nošenju kamnov za gradnjo "Tako se naproša, da vsak, ki je blage volje in to telesno zmore, prinese kamen in tako spolnjuje ono grmado kamenja, ki je potrebna za zidavo. Skupno delo bo uspeh imelo ter rodilo čast in ponos našega naroda in domovine" Po 2. svetovni vojni je začela cerkev propadati. Uničevali so jo tudi graničarji, ki so razbili vrata, okna, žlebove, v notranjosti dva marmorna oltarja, orgle in prižnico. Med letoma 1962 in 1966 so na obeh straneh meje zbirali sredstva za obnovo cerkve, ki je bila 30. maja 1966, na binkoštni ponedeljek, blagoslovljena in predana namenu. Razgledni stolp je bil ponovno obnovljen leta 2003 v sodelovanju z občino Radlje ob Dravi in občino Oberhaag. (Vir:zupnije.com/remsnik)

Cerkev sv. Pankracija

Klopca pred cerkvijo

Vhod v stolp

Pogled na Avstrijo z razgledne platforme (v ozadju Weinebene in Grosserspeikkogel)




sobota, 08. april 2017

Jutranje meglice

Ko so se nekoliko višje bele meglene tančice že dvigale nad pohorske smreke, je v nižini megla, siva in skrivnostna, ležala na Dravskem polju.



Po polju, daleč od reke, se je sprehajal samec mlakarice.


Nekaj ribičev je že namestilo svoje trnke.


Drevesa so se pod gosto meglo sklanjala nad reko in čakala, da bodo lahko odložila težko breme.



Vso pot ob Dravi se je kos spretno izmikal mojemu objektivu.





Megla je postajala vse bolj prosojna, se počasi razblinila in dala prostor soncu.






Sometimes we need the Fog
to remind ourselves
that all of Life
is not black and white.
- Jonahtan Lockwood Huie

sobota, 01. april 2017

Najboljša stvar pri hoji je pot sama

Ko sem pred letom dni začela pisati ta blog, sem navdih jemala iz drugih pohodniških in alpinističnih blogov, na katerih sem iskala ideje za svoje izlete. Pridno sem dopolnjevala svoj seznam in se pri izbiri pustila voditi najlepšim fotografijam. Nekaj izletov s seznama sem že odkljukala, zbrala fotografije in jih tudi sama objavila na blogu. Ker pa ne hodim vsak vikend na izlete na razne konce Slovenije, mi je kaj hitro zmanjkalo "zanimivega" gradiva.

Razgledna pot - Kapla na Kozjaku

Seveda to ne pomeni, da sploh ne hodim. Pravzaprav hodim vsak dan po okoliških hribih, le da se mi ta vsakodnevna pohajkovanja ne zdijo vredna objave. Vsak dan iste poti, ista drevesa in rože ob poti, isto ptičje petje.... Le kdo bi želel to brati. Mene sicer vsak dan znova pomirijo in sprostijo, celo navdušujejo, a nekako sem se prepričala, da poti pred mojim domačim pragom drugim pač niso zanimive. Pa so zanimive - ravno tistim od drugod (tako kot so meni všeč njihove); opisane so celo v planinskem vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije, in ravno danes sta nas dve pohodnici spraševali za pot - za tisto, za katero sem mislila, da je drugim nezanimiva.

Št. Janž pri Radljah

Dejstvo je, da rada hodim - naj bo to zjutraj ali zvečer, čez dan, v soncu ali dežju, dolg pohod ali kratek sprehod, doma ali drugod. Dejstvo je tudi, da moj cilj ni število vrhov, prehojenih kilometrov oz. višinskih metrov, temveč hoja sama in vse kar spada zraven - tista smreka s knafelčevo markacijo, drevo na pašniku pod Pavlijem, šoje, ki se vsak dan znova podijo med istimi drevesi, pa tisti gladki kamni v suhi strugi, pa vijolice, ki me vsako pomlad pričakajo na istem mestu... Sončni žarki, kot jim pravim jaz. 

Drevo na pašniku pod kmetijo Pavli
Najboljša stvar pri hoji je pot sama, in če se znaš ustaviti in opazovati, je še toliko lepša.

" It doesn't matter what road you take, hill you climb, or path you're on, you will always end up in the same place, learning" - Ralph Stevenson


Prijetno s koristnim - čistilna akcija

Današnja čistilna akcija na območju Kalvarije je, poleg očiščene narave in dobrega občutka, prinesla še prijeten jutranji sprehod ter popoldansko plezanje.