nedelja, 29. januar 2017

Koralpe

Včeraj je bilo na sporedu smučanje na Koralpah, ki pa sva ga midva s psom zamenjala za pešačenje. Vreme je bilo naravnost čudovito, temperature pa so z višino prijetno rasle.

Iz Waldrasta sem se s psom odpravila po cesti proti 2140 m visokemu Großer Speikkogel. Pot je bila polna turnih smučarjev, sankačev in pohodnikov, kar meni osebno ne odgovarja. V naravi imam raje mir in samoto. Vseeno se nisva pustila motiti in sva se po toplem soncu počasi sprehajala proti vrhu.




Nekoliko pod vrhom sva imela gneče dovolj in sva zavila desno s ceste na pašnike ter preostanek izleta v samoti vandrala sem in tja brez pravega cilja. Mi je bilo kar malo žal, da tega nisem storila že prej. Vseeno sva imela na razpolago dovolj časa, da sva uživala na soncu ter si odpočilo dušo in srce."





Pašniki so bili na sončnih predelih brez snega. Trava v zlato-rjavi barvi, obsijana s soncem, je kljub januarju močno dišala po pomladi. Po serpentinasti stezi sva se spuščala po pobočju navzdol, mimo lesenih ograj, dokler naju ni ustavil čas. Zaradi drugega dela odprave, ki je počasi že zaključeval sobotno smučanje, sva se morala vrniti. Vračala sva se v smeri proti zgornji postaji sedežnice.





Pri sivih skalah ob cesti proti vrhu, nedaleč stran od zgornje postaje, naju je presenetil močan in mrzel veter, ki pa je s sestopanjem po cesti počasi ponehal in spet naju je grelo prijetno sonce.



Za naslednji izlet v Koralpah pa si zagotovo izbereva še krožno in panoramsko pot.



Sončni žarki - Perkolica

Perkolica (600 m), Radlje ob Dravi, ( plezališče) 

Pašnik pod kmetijo Pavli





ponedeljek, 23. januar 2017

Ribniško jezero v beli preobleki

Včeraj sva z možem načrtovala izlet s turnimi smučmi na Ribniškem Pohorju, pa so moževe kože za smuči skrivnostno izginile. Po dolgem iskanju sva prvotni načrt opustila in ga spremenila v čisto navaden pohod.

Parkirišče pod Ribniško kočo (pri spodnji postaji bivše vlečnice) je bilo skoraj polno in kar stožilo se nama je, ko sva gledala druge kako so si natikali turne smuči. Midva pa sva si oprtala zgolj nahrbtnik, pograbila pohodne palice in sva šla.

Sneg se je po cesti proti Ribniški koči precej vdiral zato sva se na jasi odločila, da jo raje mahneva do Ribniškega jezera. Tudi vreme ni bila najbolj prijazno. Sonce so zakrivali gosti oblaki, obraz pa nama je bičal mrzel veter.




Do Jezerskega vrha so vodile sledi motornih sank in nekaj drugih stopinj. Po hribu navzdol do ruševja so sledi motornih sank nadaljevale kot labirint med pohorskimi smrekami, ostalih sledi pa je bilo vse manj. Tudi ugrezalo se je vedno bolj.





Čez ruševje do jezera je pred nama hodil samo en par nog. Sledila sva stopinjam pogreznjena do kolen in še več ter se prebijala skozi zasneženo ruševje. Trud je bil seveda bogato poplačan, saj se je pred nama odprlo jezero v beli preobleki. Veter je celo nekoliko razpihal oblake tako da je tu in tam celo posijal sonček.




Da izleta ne bi prehitro zaključila, sva združila še prijetno s koristnim in se "igrala iskanje žolne". Na tak način sva podaljšala najino pohajkovanje na svežem zraku v zimski idili, pa še zabavala sva se.




nedelja, 15. januar 2017

Zimska pravljica v domačih hrib(čk)ih

Sončen in zasnežen vikend sem izkoristila za sprehod po domačih hrib(čk)ih, ki ležijo skorajda dobesedno pred mojim pragom. 

Z možem sva se odpravila po cesti proti Župankovi domačiji ter pri vodnem zajetju zavila levo v gozd ter sledila potki proti razvalinam gradu Mahrenberg (stari grad). Sneg se je bleščal v soncu in prijetno škripal pod nogami. 

Pot na Stari grad (Radlje ob Dravi)

Stari grad (Radlje ob Dravi)
Visoko nad krošnjami dreves se je razprostiralo sinje modro nebo. Pogled iz starega gradu je danes segel še posebej daleč.


Pogled na Radlje ob Dravi
Od tu sva pot nadaljevala do ceste proti Hafnerju ter z nje po nekaj metrih zavila desno v gozd. Stopinje v snegu so kar naenkrat zavile strmo navzgor po gozdni vlaki, ki mi je bila povsem nepoznana, in zmedle mojo orientacijo. Pod debelo snežno odejo nama ni uspelo najti meni priljubljene in poznane poti. Sledila sva stopinjam in tako je najin sprehod dobil še pridih raziskovanja - odkrivanje novih poti (tudi na domačem terenu) je vedno dobrodošlo. 

Odkrivanje novih poti
Pot se je kot pričakovano (in zaželeno) priključila poti, ki vodi od kmetije Pavli do ceste proti Kapunarju. Po njej sva zaradi lepega razgleda nadaljevala do kmetije Purkat (za Kapunar je bilo premalo časa), nato pa sva se mimo kmetij Pavli in Ižek ter Župankove domačije vrnila domov.

Proti kmetiji Purkat

Župankova domačija