Včeraj je bilo na sporedu smučanje na Koralpah, ki pa sva ga midva s psom zamenjala za pešačenje. Vreme je bilo naravnost čudovito, temperature pa so z višino prijetno rasle.
Iz Waldrasta sem se s psom odpravila po cesti proti 2140 m visokemu Großer Speikkogel. Pot je bila polna turnih smučarjev, sankačev in pohodnikov, kar meni osebno ne odgovarja. V naravi imam raje mir in samoto. Vseeno se nisva pustila motiti in sva se po toplem soncu počasi sprehajala proti vrhu.
Nekoliko pod vrhom sva imela gneče dovolj in sva zavila desno s ceste na pašnike ter preostanek izleta v samoti vandrala sem in tja brez pravega cilja. Mi je bilo kar malo žal, da tega nisem storila že prej. Vseeno sva imela na razpolago dovolj časa, da sva uživala na soncu ter si odpočilo dušo in srce."
Pašniki so bili na sončnih predelih brez snega. Trava v zlato-rjavi barvi, obsijana s soncem, je kljub januarju močno dišala po pomladi. Po serpentinasti stezi sva se spuščala po pobočju navzdol, mimo lesenih ograj, dokler naju ni ustavil čas. Zaradi drugega dela odprave, ki je počasi že zaključeval sobotno smučanje, sva se morala vrniti. Vračala sva se v smeri proti zgornji postaji sedežnice.
Pri sivih skalah ob cesti proti vrhu, nedaleč stran od zgornje postaje, naju je presenetil močan in mrzel veter, ki pa je s sestopanjem po cesti počasi ponehal in spet naju je grelo prijetno sonce.
Za naslednji izlet v Koralpah pa si zagotovo izbereva še krožno in panoramsko pot.
